The effect of religiosity on sexual satisfaction in the marital relationship

1.09.2013

Couple_In_Love

In addition to specific sexual behaviors, non-sexual constructs also influence an individual‟s sexual satisfaction. Of particular interest for the current study is the influence of religion. In a sample of married individuals, religiosity – how religious an individual is – was negatively related to sexual satisfaction, experiences, frequency, and permissive sexual attitudes. Interestingly, frequency of attendance at religious events has been shown to be more influential on one‟s sexual attitudes and behaviors than one‟s religious denomination. High frequency of religious attendance, or religiosity, predicts less frequent engagement in sex including oral, anal, and vaginal sex. Additionally, low religiosity is associated with more liberal or permissive sexual views and with being more sexually active as well as having more friends who are sexually active. Finally, religious rigidity (i.e., how strictly one follows religious precepts) has been found to influence sexual satisfaction within marriage relationships, with more religiously rigid individuals reporting less sexual satisfaction, more sex-related guilt, and more sexual dysfunction.
One explanation for these results might be the way that religion regards sexuality.
For example, some religions consider many sex behaviors (such as oral sex, anal sex, or masturbation) to be immoral or taboo. Historically, many religions taught that sex is for procreation purposes only and strongly disapproved of any behaviors that were engaged in for the sole purpose of pleasure.
Sexual behaviors that occur outside the marriage and outside the purpose of procreation are still discouraged in many churches. For example, some consider masturbation an unnatural act because it has no procreational advantages. In addition, some religious doctrines view sexuality within marriage as qualitatively different than sexuality outside marriage. For example, the theological perspective of embodiment frames sexuality within marriage in a positive and healthy light. Many Christian traditions hold that sexuality is a sacred covenant between those who are married and can even bring one closer to deity.
Consequently, for religious individuals these mixed messages may influence views about sexuality, linking certain behaviors with feelings of guilt, shame, or even sin.
An important caveat to this discussion is the diversity in beliefs about sexuality across different religious denominations. The theory of faith development, proposed by
Fowler (1981), claims that people with higher developed faith are more independent and individualized in their faith beliefs, regardless of the specifics of those beliefs. Such people make decisions based on individual beliefs rather than depending on religious teachings or group expectations. In other words, by measuring religiosity via traditional means (i.e., religious attendance) as well as measuring faith development theory, the current study is able to explore both participants‟ religiosity and their levels of faith development. Both of these constructs are independent of specific religious denomination or specific religious belief and their relationship to sexual behaviors and satisfaction.

Excerpt from web article.

 

Advertisements

Kakšni so levičarji in kakšni desničarji na zahodu?

16.11.2011

V časopisu Finance so danes objavili “poenostavljeno globalno ideološko delitev na levico in desnico”.
Ko gledam sliki, se vsebolj vidim na levici, če bi živel v Angliji ali Ameriki.

Levica

Desnica

V Finacah so še zapisali:
“Shemo je izdelal David Mccandless, včasih je pisal tudi za časopis Guardian . Danes je samostojni novinar, ukvarja se z vizualizacijo podatkov ( http://www.informationisbeautiful.net ) in to tudi prodaja.
Infografika je bila že objavljena v medijih, tudi v hrvaškem Jutarnjem listu . In tam je vsaj malo pripomogla k razmisleku, da je hrvaška levica enako hrvaška, kot je desnica, da sta oba pola enako patriotska, da pa je najbolj »hrvaška« tista opcija, ki jo bodo večinsko izbrali volivci 4. decembra letos. Kot pri nas. “

Obžalovanja umirajočih

30.10.2011

Bronnie Ware je vrsto let delala kot oskrbovalka umirajočih. Njeni bolniki so bili tisti, ki so iz bolnišnice šli domov le še za to, da bi umrli. Pri skrbi zanje je doživela neprecenljive trenutke. Z njimi je preživela zadnje tri do dvanajst tednov njihovega življenja.

O svojem delu pripoveduje.
Ljudje zrastejo, ko se soočijo z lastno smrtnostjo. Naučila sem se, da nikoli ne smem podcenjevati sposobnosti nekoga, da zraste. Nekatere spremembe v ljudeh so bile fenomenalne. Vsak od umirajočih je izkusil kaj od pričakovanega, od zanikanja, strahu, jeze, obžalovanja, zavračanja in na koncu sprejemanja. Vsak bolnik je našel svoj mir, preden je odšel – prav vsak od njih.

Ko jih spraševala o tem, kaj obžalujejo, ko zapuščajo ta svet ali če bi mogoče kaj storili drugače, je vedno znova dobivala podobne odgovore, ki bi jih lahko združili v pet skupin.

1. Želim si, da bi imel pogum in živel SVOJE življenje in ne življenja, ki so ga od mene pričakovali DRUGI.

To je bilo najpogostejše obžalovanje od vseh.
Ko se ljudje zavedo, da se njihovo življenje končuje in z vso jasnostjo gledajo nazaj, vidijo koliko želja in hrepenenj ostaja neizpolnjenih. Večina ljudi ne izpolni niti polovico svojih sanj in ko umirajo, vedo da je to posledica odločitev, ki so jih sprejeli ali opustili.

Zelo pomembno je, da poskusite uresničiti vsaj nekaj svojih sanj, načrtov ali želja.  Ko pridejo bolezni, je prepozno. Zdravje je svoboda, ki se je mnogi ne zavedajo, dokler so zdravi.

2. Želim si, da bi manj delal.

To so obžalovali prav vsi moški bolniki, ki sem jih negovala. Trdo so delali in zamudili mladost svojih otrok in bližino svojih žena. Tudi ženske so omenjale to obžalovanje, vendar jih je bila večina iz generacij, ko ženske niso delale za preživljanje družin. Od moških bolnikov pa so prav vsi obžalovali, da so porabili toliko svojega življenja v službi.

Če poenostavite svoje življenje in se zavestno odločate za manj, boste ugotovili, da potrebujete manj, kot ste mislili prej. S tem boste ustvarili več prostora v vašem življenju, postali boste srečnejši in bolj odprti za nove priložnosti, ki bodo bolj primerne za vaš novi način življenja.

3. Želim si, da bi imel pogum in izrazil svoje občutke.

Veliko ljudi zatira svoja čustva, da bi ohranila dobre odnose z drugimi. To jih vodi v povprečno bivanje in nikoli ne postanejo, kar so sposobni in bi resnično lahko postali. Mnoge bolezni imajo svoj izvor v potlačeni grenkobi in zamerah.

Ne moremo nadzorovati reakcij drugih. Ljudje se večkrat najprej burno odzovejo, ko iskreno poveste, kaj želite in mislite, ko spregovorite pošteno. Na koncu pa iskrenost in poštenje vedno dvigneta odnos na višjo raven. Če ga ne, pa se osvobodite iz nezdravega odnosa. Kakorkoli že, v vsakem primeru ste napredovali, zrasli.

4. Želim si, da bi ohranil stik s prijatelji.

Pogosto se bolniki niso zavedali vrednosti starih prijateljstev do nekaj tednov pred smrtjo. In pogosto je bilo težko izslediti stare prijatelje v kratkem času, ki je bil na voljo. Mnogi so bili tako zelo ujeti v svoje življenje in obveznosti, da so pozabili na dobre stare prijatelje. Veliko jih je globoko obžalovalo, da niso dali svojim prijateljem časa in pozornosti, ki bi ju zaslužili. Vsakdo pogreša svoje prijatelje, ko umira.

Večkrat se zgodi, da prekinemo prijateljstva, ko živimo polno in zaposleno življenje. Toda, ko ste boste soočili z bližino vaše smrti, bodo fizikalne podrobnosti tega življenja odpadle. Ljudje si seveda želimo urediti gmotne zadeve našega življenja in biti preskrbljeni, če je le mogoče. Običajno denar in imetje niti nista pomembna za nas same. Trudimo se za naše bližnje, za tiste ki jih imamo radi.
Pomembno pa je, da ohranimo in negujemo tudi prijateljstva, čeprav smo utrujeni pod težo življenja.
Na koncu odpadejo vse stvari razen ljubezni in odnosov. Vse kar ostane v zadnjih tednih, sta ljubezen in odnosi.

5. Želim si, da bi si dopustil biti srečen.

To je bilo presenetljivo pogosto obžalovanje. Mnogi se do konca niso zavedali, da je sreča izbira. Ostali so ujeti v stare navade in vzorce obnašanja. Nekakšno udobje ali domačnost sta se naselila v njihovo čutenje in v življenje. Strah pred spremembo jih je silil, da so lagali drugim in sebi, da so zadovoljni s svojim življenjem. Medtem pa so globoko v sebi hrepeneli po smehu in po neumnostih v svojem življenju.

Ko boste na smrtni postelji, bo zelo daleč stran vse, kar si drugi mislijo o vas. Kako čudovito je, ko pozabite na vse, naredite korak in se spet lahko polno zasmejete. Še posebej, če to storite davno preden boste umirali.

Življenje je izbira. VAŠA izbira v VAŠEM življenju. Izberite zavestno, izberite pametno, izberite pošteno. Izberite srečo.

Bronnie Ware
Inspirationandchai.com

 

Kaj lahko naredimo volilci za uspešna naslednja štiri leta?

28.10.2011

Žal so bila pretekla tri leta za Slovenijo izgubljena. Za vse nas. Za nas spodaj, ki delamo in za tiste zgoraj, ki so odločno govorili in mevžasto vladali.

Kako naprej in kaj lahko naredimo volilci?

  1. Nujno se je treba odpovedati vsakršnim ideološkim odločitvam.
    Ideološke ločitve so žal še prisotne in za veliko ljudi boleče. Vendar lahko počakajo. Zdaj je čas, da zmečemo vodo ven iz potapljajočega se čolna. Volilci smo odgovorni, da izberemo stranko, ki predstavi boljši program gospodarskega okrevanja.
  2. Svoj glas dati kandidatu in stranki, ki ima več možnosti za izvolitev. Ne smemo drobiti glasov s tem, da volimo stranke, ki se borijo za obstanek ali prihod v parlament.
    Če bomo spet pripeljali v parlament pet, šest ali sedem strank, bo katerikoli mandatar imel težko delo, kako držati koalicijo skupaj. Manj časa in moči bo ostalo za spremembe, ki jih Slovenija krvavo potrebuje. Če se nam zgodi še en Pahor s svojo koalicijsko druščino, ne bo treba hoditi v Grčijo na počitnice. Grčijo bomo imeli doma.
    Zadostna večina trdne –  sorodne koalicije je bistvenega pomena za učinkovito vladanje in vrnitev države na pot uspeha.

Prvo soočenje kandidatov za premierski stol

27.10.2011

Virant 4
Jankovič 2
Janša 3

Soočenje = življenje

2.04.2011

Najtemnejši demon, s katerim se mora soočiti vsak odrasel človek, je demon lastne minljivosti, smrtnosti –  demon lastnega konca.
Če se izogibamo temu demonu in ga izrivamo v senco svojega bivanja, potem ne živimo, ampak pod nizkimi, temnimi oblaki s strahom čakamo na srečanje s koncem, ki bo neizogibno prišlo. Ta strah –  temna senca se zaje v vsak trenutek bivanja. Bivanje postane čakanje na srečanje z demonom.

Vendar soočenje prinaša osvoboditev. Vse, česar se ne zavedamo ali odrivamo v senco ali pometamo pod preprogo, nas drži v krempljih. Če se zavedamo, soočimo, če stvarem pogledamo v obraz in jih poimenujemo s pravim imenom, potem do njih zavzamemo neko držo. Potem je to nekaj povsem drugega. Demon mojega konca ni več demon, temveč postane to kar dejansko je, preprosto dejstvo biološkega bivanja. Nekoč bom končal to pot na kateri sem zdaj. Dotlej pa bo ta pot veliko lepša, ker se zavedam, da ne bo večna.

Če nekomu lahko rečem: “Ti si moj konec”, mu lahko rečem tudi: “Ne bojim se te!”. Če ga odrivam v senco, mu ne morem nič povedati. On pa me drži v pesti in mečka.
Tako pa ga izzovem, naj pride na plan in se pokaže. Naj se postavi predme in se predstavi. In povedal mu bom, da je to življenje lepo, da verjamem v Dobro in da verjamem, da Dobro biva zunaj njegove oblasti. Da bom zasidran v Dobrem preživel svoj biološki konec in da me sploh ni strah. Povedal mu bom, da bom v dobrih stvareh, ki sem jih naredil živel do konca časov.

Če delaš dobro in si del Dobrega je življenje neizmerno lepo in večno.

Moškost na temelju delovanja

2.02.2011

Moška duhovnost naj bi poudarjala dejavnost pred teorijo, služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred družbenimi prijetnostmi, izvajanje pravičnosti pred dejstvom, da se moramo pred drugimi pokazati dobre. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena (kar je lažna ženskost). Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe.
Morda danes res velik del moderne sofisticirane cerkve tone v to lažno poženščenost. Zaradi tega so mnogi, ki želijo nekaj narediti, premakniti, pretresti in spremeniti nad cerkvijo in njenimi skupinami že zdavnaj obupali.
Neka zelo učinkovita ženska mi je rekla: „Čez nekaj časa se naveličaš vsega znotraj-hišnega žargona, ki ne vodi nikamor“. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Lahko se odločijo, da ne bodo ničesar storili. Njihov liberalizem postane cepljenje proti celovitemu in radikalnemu evangeliju.
Moška duhovnost naj bi može spodbujala za radikalno evangeljsko pot iz njihove edinstvene začetne točke, v svojem edinstvenem slogu in svojimi edinstvenimi cilji. Brez dvomov in opravičevanja ali posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva brezmejni pogum in dejstvo, da imam samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih igrajo običajni moški. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.

Vir. Richard Rohr, O.F.M. Objavljeno na M.A.L.Es spletni strani. Prevod p. Viljem Lovše.

Izhod iz NE-moškosti v moškost

1.02.2011

The-journey-men-marjorie-hause

Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to necelovitost (razbitost in raztrganost), nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko ljubili celotnega Kristusa. Njegova celovitost nas bo v resnici ogrožala. Pogumno in tvegano osebno vero bomo nadomestili s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje = uspeh in zdravje na tem svetu. To smo v splošnem že naredili (malo hodim k maši, če je slučajno res kak Bog kje, ostalo me pa ne zanima – živim pa čisto za druge stvari). V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo: zmagati/doseči/uspeti/nadzorovati/potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Nikakor ne deluje. Bog ve, da poskušamo to že dovolj stoletij (vsaj od francoske revolucije naprej). Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.
Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k drugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni.
Ko pridemo skozi to spreobrnjenje smo celoviti in osredotočeni (imamo središče). Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako napol zaslepljene kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik. Ko smo enkrat sprejeli svoje notranje nasprotje (žensko plat duše), se nam ni treba ničesar več bati in pred ničemer več braniti.

Vir. Richard Rohr, O.F.M. Objavljeno na M.A.L.Es spletni strani. Prevod p. Viljem Lovše.

Plitva moškost

31.01.2011

Kot moški redovnik v celibatu zelo težko najdem smisel za svoj stan, dokler ne najdem načina, da v sebi prebudim tudi svojo notranjo žensko dušo. Brez nje, sem zgolj vase usmerjeni samec, korenina, ki se bo posušila.
Moškega brez njegove ženske duše je zlahka opisati. Njegova osebnost bo bežala v zunanji površinski svet. Glava bo njegov kontrolni stolp. Gradil bo, razlagal, uporabljal, popravljal, manipuliral, postavljal zakonodajo, delal red in se igral z vsem česar se bo dotaknil. V resnici pa se en bo dotaknil nobene stvari, kajti ne pozna notranjosti stvari in niti sebe.
V resnici se notranjosti boji. Zaradi tega mora lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Pišejo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni (odvisniki) je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).

Vir. Richard Rohr, O.F.M. Objavljeno na M.A.L.Es spletni strani. Prevod p. Viljem Lovše.

Moška duhovnost

30.01.2011

MROP Bonfire

Moška duhovnost ni samo za moške, čeprav smo moški tisti, ki jo bomo morali ponovno odkriti in zaživeti.
Moška duhovnost. Morda komu ta pojem zveni novo, drugače, ali celo napačno in nepotrebno.
Čemu naj bi govorili o duhovnosti, ki je še posebej moška? Ali se je pri tem mogoče česa naučiti? Ali lahko pri tem odkrijemo nekaj, kar bi pomagalo moškim in ženskam, da bi se v Kristusu med seboj srečali? Richard Rohr je prepričan, da je tako. Tudi jaz se mu pridružujem. Pa počasi razvijajmo misel.

Prvič. Moška duhovnost ni samo za moške, čeprav smo moški tisti, ki jo bomo morali ponovno odkriti in zaživeti. Tako danes misli več žena, kakor moških. V naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju. Mi smo na to kar pozabili.
Na splošno ženske daleč prehitevajo moške v integraciji moškega in ženskega dela samih sebe. Njihova notranja romanja so mnoge izmed nas moških pustila daleč zadaj v prahu. Herpenenje in prizadevanje naših sester za pristno ženskost je tudi nas brate prebudila, da smo se začeli zavedati, da moramo tudi mi gojiti pristno moškost. Toda kaj ta pristna moškost sploh je?
Dokaj preprosto lahko odgovorimo, da je pristna moškost druga plat ženske energije. Drugi – nasprotni – pol, ki ohranja ravnotežje.
V kitajskem pogledu na svet je jang moško in dejavno načelo, ki je vedno nujno dopolnilo jingu, pasivnemu ženskemu načelu. Za judovsko krščansko izročilo je pristna moškost polovica Božje podobe. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko ju je ustvaril (prim. 1 Mz 1,27).
Nočem trditi, da je za moške značilna izključno moška moč in da imajo ženske v posesti zgolj žensko moč. Obratno. Čeprav so v večini kultur težnje, da se spole stereotipno klasificira na določen vnaprej določljiv tip moči in vedenja. Žal mislim, da nas prav to drži v nezrelosti, notranji raztrganosti, nagonskosti in nepripravljene, da bi svoje življenje živeli v resnično človeški in Božji ljubezni.
Sveti Pavel pravi: „ni ne moškega ne ženske, kajti vse ste eden v Kristusu Jezusu“ (Gal 3,28). Nova človeškost v katero smo oboji povabljeni ni neutralna ali enospolna ali nadspolna. Vse to bi onemogočalo ljubezen. V Kristusu smo celoviti, eno, povezani, integrirani, v celoti sveti. To je končni sad Božjega Duha, ki vse zbira v eno. To je uresničen Božji načrt, ki v Kristusu vse stvari spravil s seboj (Kol 1,20) in tudi nas vabi v stalno spravo med nami (prim. Ef 5, 15-21).

Vir. Richard Rohr, O.F.M. Objavljeno na M.A.L.Es spletni strani. Prevod p. Viljem Lovše.

Odpuščanje

29.05.2010

Forgiveness

Ko je zadnjikrat gledala
mrtev obraz
mojega očeta,
je mama brez solz,
brez obžalovanja
ali nasmeška
vendar vljudno rekla:
“Lahko noč Willie Lee,
se vidiva zjutraj.”

In takrat sem vedela,
da je zdravilo za vse naše rane
samo odpuščanje,
ki nam daje obet,
da se bomo na koncu
lahko spet srečali.

Alice Walker

O odpuščanju

28.05.2010

Kaj je sploh odpuščanje?
Je:
• nujna potreba,
• proces – odpuščanje vedno vključuje neko POT,
• človeška in duhovna pustolovščina,
• milost.

Sestavine odpuščanja:
1. Odpuščanje se začne z odločitvijo, da se ne bomo maščevali.
2. Odpuščanje zahteva, da se obrnemo k sebi.
3. Odpuščanje zahteva iskanje nove podobe (vizije) človeških odnosov.
4. Odpuščanje zahteva ovrednotenje žalivca.
5. Odpuščanje je odsev Božjega usmiljenja.

Zakaj je odpuščanje sploh potrebno?
1. Če bi se maščevali, bi v sebi in v drugih ovekovečili zlo, ki smo ga pretrpeli.
2. Živeli bi v stalni zameri.
3. Ostali bi priklenjeni na preteklost.
4. Maščevali bi se.

Kaj odpuščanje ni?
• Odpustiti ne pomeni pozabiti.
• Odpustiti ne pomeni zanikati.
• Odpuščanje ni le eno dejanje volje.
• Odpuščanje ne more biti zapovedano.
• Odpuščanje ne pomeni, da bo potem enako kakor pred žalitvijo.
• Odpustiti ne pomeni, da se odpovemo svojim pravicam.
• Odpustiti ne pomeni opravičiti.
• Odpuščanje ni dokaz, da smo moralno višji.
• Odpuščanje ni prelaganje na Boga.

Komu odpuščamo?
1) Sebi.
2) Članom družine.
3) Prijateljem in bližnjim.
4) Tujcem.
5) Ustanovam.
6) Običajnim sovražnikom.
7) Bogu.

12 korakov do pristnega odpuščanja:
I. Odločim se, da se ne bom maščeval, in poskušam prekiniti žaljenje.
II. Priznam, da sem ranjen in notranje osiromašen.
III. Z nekom podelim svojo ranjenost.
IV. Opredelim, kaj sem “izgubil”, da bom lahko naredil križ nad tem.
V. Sprejmem svojo jezo in željo po maščevanju.
VI. Odpustim samemu sebi.
VII. Začnem razumevati tistega, ki me je ranil.
VIII. Odkrijem smisel rane za svoje življenje.
IX. Imam se vrednega odpuščanja.
X. Neham si prizadevati, da bom odpustil za vsako ceno.
XI. Odprem se milosti odpuščanja.
XII. Odločim se, da bom naredil konec odnosu ali pa ga bom obnovil.

Priporočljivo branje:
• “Kako odpustiti?: odpustiti, da bi ozdravel, ozdraveti, da bi odpustil”, Jean Monbourquette, Maribor:
Slomškova založba, 2006.
• “Odpuščati je božansko”, Robert DeGrandis, Ljubljana: Ignis, 2004.
• “Odpuščanje in notranje ozdravljenje”, Betty Tapscott in Robert DeGrandis, Ljubljana: Prophetes
globalizacija, 2004.
• “Kako ozdraviti rodovne korenine: intimno popotovanje v odpuščanje”, Linda Schubert in Robert
DeGrandis, Ljubljana: Ignis, 2004.
• “Odpuščanje je ozdravljenje”, Robert DeGrandis, Ljubljana: Prophetes globalizacija, 2003.
• “Odpusti in pozabi: kako zacelimo rane, ki jih nismo zaslužili”, Lewis B. Smedes, Kranj: Ganeš, 1999.

Avtor vsebine: Ivan Platovnjak DJ.
Avtor zapisa: Vili Granda

Čemerna starka

27.05.2010

Ko je neka stara ženica umrla na oddelku za zdravljenje starostnih bolezni v majhni bolnišnici blizu kraja Dundee na Škotskem, so bili vsi prepričani, da za seboj ni pustila ničesar vrednega. 

Kasneje, ko so medicinske sestre pregledovale njeno borno zapuščino, so našle to pesem.  Kakovost in vsebina sta osebje tako prevzeli, da so kopije hitro zaokrožile po bolnišnici.

Ena od njih je kopijo pesmi odnesla s seboj na Irsko. Edina dediščina, ki jo je ta stara gospa zapustila potomcem, je bila objavljena v božični izdaji novic severnoirskega združenja za mentalno zdravje (News Magazine of the North Ireland Association for Mental Health).  

Tako je ta ženica s Škotske, brez vsakega fizičnega imetja, ki bi ga zapustila temu svetu, zdaj avtorica »anonimne« pesmi, ki kroži po internetu:

 

Čemerna starka

Kaj vidite sestre?
Kaj vidite?
Kaj si mislite,
ko me pogledate?

Čemerna starka,
ne preveč pametna,
negotovih navad,
z očmi, zasanjanimi v daljavo.

Starka, ki izpljuva hrano
in ne odgovarja,
ko ji glasno prigovarjate,
‘Dajte no, potrudite se malo!’

Starka, za katero mislite, da
ne opazi stvari, ki jih počnete
in kar naprej izgublja
nogavico ali čevelj.

Starka, ki vam proti svoji volji ali
krotko dovoli,da počnete kar hočete,
jo kopate in hranite,
samo da mine dolg dan?

Je to tisto kar mislite?
Je to tisto kar vidite?
Potem odprite oči, sestre,
kajti to kar vidite nisem jaz!

Povedala vam bom kdo sem,
ko tukaj sedim tako mirno,
tako kot ukažete,
ko jém na vaš ukaz.

Sem desetletna deklica,
ki ima očeta in mamo,
brate in sestre,
ki ljubijo drug drugega.

Sem šestnajstletno dekle,
s krili na nogah,
ki sanja, da bo kmalu
srečala svojega ljubega.

Sem nevesta pri dvajsetih,
moje srce poskakuje,
ko dajem zaobljubo,
ki me zavezuje do konca življenja.

Zdaj jih štejem petindvajset,
imam svoje otroke,
ki potrebujejo moje vodenje,
imam varen in srečen dom.

Sem ženska pri tridesetih,
otroci hitro rastejo,
med seboj smo povezani z vezmi,
ki bi morale trajati večno.

Ko jih imam štirideset,
so moji sinovi odrasli in zdoma,
toda ob strani mi stoji mož,
ki skrbi, da ne žalujem.

Pri petdesetih se ob mojih
kolenih znova igrajo dojenčki,
zopet poznam otroke,
moje ljubljene in sebe.

Nad mano se zgrnejo temni oblaki,
moj mož je mrtev.
Ko se zagledam v prihodnost,
se vsa naježim od groze.

Moji otroci se oddaljujejo,
imajo svoje otroke,
mislim na vsa minula leta
in ljubezen, ki sem jo poznala.

Zdaj sem starka.
Kako kruta je narava!
Starost je šala,
ki iz človeka naredi norca.

Telo usahne,
privlačnost in moč izgineta.
Tam, kjer sem nekoč imela srce,
je zdaj kamen.

Toda znotraj te stare razvaline,
še vedno prebiva mlada deklica.
Moje izmučeno srce tu in tam
še vedno zna kipeti od čustev.

Spominjam se veselih
in žalostnih dni.
V mislih vedno znova ljubim in
podoživaljam svoje življenje.

Mislim na vsa tista leta,
ki jih je bilo premalo in so prehitro minila,
in sprejemam neizogibno dejstvo,
da nič ne more trajati večno.

Zato ljudje, odprite oči,
odprite oči in poglejte!
Pred vami ni čemerna starka,
pred vami sem JAZ!!

 

Spomnite se na to pesem, ko naslednjič srečate starejšo osebo
in se je morda otresete, ne da bi pogledali v njeno mlado dušo.
Vsi bomo nekega dne na njenem mestu!

 

Starši sprašujemo ministra za družino o pravičnosti pokojninskega sistema

21.05.2010

Joy

Včeraj sem bil na javni tribuni Starši sprašujemo ministra za družino, ki jo je v Ljubljani organiziralo društvo Družinska pobuda.

Razprava je bila precej kvalitetna. Vsi ki so govorili, so vedeli kaj govorijo in niso nabirali političnih točk s pavšalnimi populizmi. Pri vodstvu Družinske pobude smo izredne natančnosti in osredotočenosti že navajeni. Izredno vsebinsko in pripravljeno pa so delovali tudi trije predstavniki ministrstva z g. ministrom dr. Svetlikom na čelu.

Zelo me je zbodla le ena zadeva.
Predstavniki ministrstva nikakor niso mogli (ali pa mogoče celo hoteli) razumeti naslednjega.

Prva oseba, ki ima pet otrok, s tem prispeva v jutrišnji pokojninski sistem pet davkoplačevalcev in pet jutrišnjih ustvarjalcev nove vrednosti. Druga oseba, ki ima enega otroka, prispeva samo enega davkoplačevalca in ustvarjalca nove vrednosti.
Očitno in nesporno je, da prva oseba naredi pokojninskemu sistemu večjo korist.
Vendar pa ima prva oseba povsem enak položaj kot druga oseba, ko pride čas prejemanja pokojnine. Kljub temu, da je prva oseba naredila petkrat več za vzdržnost in delovanje pokojninskega sistema v prihodnosti, bo pri prejemanju pokojnine krivično izenačena z drugo osebo.
Da bi bila anomalija še večja, ima druga oseba celo boljši položaj. Medtem, ko je prva oseba vlagala svoj denar v vzojo otrok, ga je druga lahko nalagala v svoje zasebno varčevanje za starost, od katerega bo imela korist zgolj ona sama.

Tak sistem je zelo krivičen.
Zakaj?
Ker prva oseba porablja svoj čas, moči in denar TUDI zato, da izgrajuje temelj jutrišnjega pokojninskega sistema – da vzgaja pet jutrišnjih ustvarjalcev nove vrednosti. Napisal sem TUDI, ker zagotovo nima otrok in jih vzgaja samo zaradi pokojninskega sistema. Zagotovo ima otroke tudi zaradi subjektivnih in emotivnih razlogov. Vendar države nimamo zato, da se bo okoriščala na subjektivnih in/ali emotivnih izbirah svojih državljanov. Če pustim te ‘mehke tvarine’ ob strani še vedno ostanejo povsem objektivna dejstva. Ne glede na to, zakaj se je nekdo odločil tako in tako, s svojo odločitvijo naredi državi uslugo ali pa ji z drugačno odločitvijo naredi škodo. 

Druga oseba našega primera neglede na razloge, vzgoji manj jutrišnjih ustvarjalcev nove vrednosti in s tem manjšo osnovo, ki bo dajala pokojnine. Zato je povsem normalno, da mora biti pokojninski malus pri drugi osebi večji oz. pokojninski bonus pri prvi osebi večji.

Vendar teh dejstev predstavniki ministrstva včeraj nikakor niso mogli sprejeti. Dvomim, da bi ne dojeli bistva. Nenazadnje so bili (vsaj kolikor jaz vem) s strani Družinske pobude že tudi pisno seznanjeni s to očitno anomalijo. Tam so si lahko zadevo podrobno in počasi prebrali in razmislili o njej.
Kar naprej so ponavljali, da država ne more in ne sme posegati v svobodo ljudi, da odločijo o tem, koliko otrok bodo imeli. Da so razni sistemi to že počeli in se ni obneslo. To je popolnoma res in temu sploh ne ugovarjam. Še več: tudi danes imamo še takšne nore sisteme, ki se vtikajo v intimne in emotivne odločitve ljudi.
Nevtikanje v intimo in subjektivo para je popolnoma na mestu. Vendar ima vsaka odločitev posledice. Te pa so popolnoma objektivne, merljive in vsak posameznik odgovarja zanje. Tukaj pa država še kako lahko vstopi. In tudi vstopa!
Primer:
Iz povsem subjektivnih in emotivnih razlogov se odločim, da bom vložil vse svoje moči in denar v to, da si bom kupil velikanski in močan avto. Država ne posega v mojo svobodo, da si kupim tak avto. Krepko pa se vplete v dogajanja, ki so posledica moje odločitve. Večji avtomobili imajo višje davščine, pristojbine, takse… Nakup avtomobilov je samo en primer. Z lahkoto bi jih naštel še več.

Enako je z otroki, ki so med drugim tudi temelj jutrišnjega pokojninskega sistema.
Res je, da so otroci radost, so veselje… Da so izziv, preko katerega starši osebnostno rastejo. Vse to in zagotovo še kaj so otroci. Vendar so poleg vsega tega tudi temelj sistema, ki bo jutri dajal naše pokojnine. To je objektivno dejstvo, ki ga država ne sme prezreti.
Država bi morala razlikovati med državljani, ki ji pomagajo vzdrževati pokojninski sistem in tistimi, ki tega ne storijo.
Tu ne gre za kazen za tiste, ki nimajo otrok. Tudi ne predlagam (za moje pojme nore) ideje o davku na samskost.
Gre za partnerstvo tistih staršev, ki imajo več otrok, z državo. Gre za prepoznanje in nagrajevanje dela,ki ga starši naredijo tudi v korist državnega pokojninskega sistema. Gre za to, da država popravi svoj pokojninski sistem tako, da bo vzdrževal samega sebe. Preprosto gre za to, da država razume, da ni kar samoumevno, da bo prejela od svojih državljanov temelj jutrišnjega pokojninskega sistema – davkoplačevalce.
Da naredi razliko med državljani, ki gradijo ta temelj in tistimi, ki ga ne.
Sploh ne gre za kaznovanje neplodnosti.
Gre zgolj za to, da nekdo vzgoji in vloži svoj čas in denar v jutrišnjega ustvarjalca nove vrednosti in davkoplačevalca, nekdo drugi pa ne.

Da bo s tem država spotoma rešila še svoj velik demografski problem, pa je že druga zgodba.

 

Leaderji desnice – kdaj boste prišli z resnimi argumenti?

18.05.2010

ScreenCap-0198

Včeraj sem gledal Referendumsko soočenje o arbitražnem sporazumu. Že nekaj dni ugotavljam, da premalo sledim tej zadevi in da poznam precej premalo zgodovine tega spora in trdnih dejstev, da bi lahko 6. junija kompetentno odločil svoj delček te odločitve.
Zato sem včeraj gledal soočenje in ugotovil, da so soočenja zelo slab vir kvalificiranih informacij. Tam gre v glavnem za strankarsko demagogijo in nabiranje točk na neko določeno temo.

Sem tradicionalen volilec desnih strank. In prav zato je bilo včerajšnje razočaranje nad nastopi desnih veljakov toliko večje.
Šlo je za non stop ponavljanje nestrokovnih in populističnih fraz.
Šlo je za medlo razlaganje mnenja neke stranke o sporazumu, kot da to koga zares zanima – saj nismo ovce. Jelinčič pa je celo opletal žrtvami za domovino in podobnim.
S sredinsko črto po Piranskem zalivu so strašili čisto celo oddajo – ni pa bilo slišati jasne in jedrnate razlage, zakaj so se tako obesili prav na to sredinsko črto.
Skratka, desna stran ni delovala resno – ni delovala, da si res želi, da sporazum pade. In delovala je nekoliko žaljivo do volilcev, ki bodo glasovali po njenih navodilih.

Zato bi rad vodjem desnih strank in desnim protagonistom v kampaniji o arbitražnem sporazumu sporočil tole: Če ZARES želite, da sporazum pade, čimprej pridite z resnimi dejstvi in argumenti. Tole kar smo slišali včeraj, ni kaj prida.

Umrite v bankrotu

5.05.2010

Die_broke

Odnos do službe

Svojo službo jemljite kot vir dohodkov, ki vam bodo omogočili uresničevanje osebnih ciljev, ne pa da so osebni cilji zadovoljeni že s tem, da hodite v službo.

Vaše delo ni vaše življenje; vaše delo je tisto, kar počnete, da si omogočite življenje.

Pozabite na varnost delovnega mesta

Bolj ko menjavate službe, bolj verjetno je, da boste povečevali svoje dohodke. Vsa skrivnost je v tem, da si najdete novo službo, še preden vas odpustijo.

Nagrada za opravljeno delo je edino denar. Vse drugo lahko dobite drugje.

Ko gre za povišanje plače, si zapomnite, da vašo vrednost določa trg, ne pa zmožnost podjetja ali plača vaših nadrejenih.

Če si želite ljubezni in občutka, da nekomu pripadate, se obrnite na družino in prijatelje, ne pa na sodelavce, ki so se začasno znašli skupaj zaradi spleta okoliščin in naključja.

Če si želite samouresničitve, jo poiščite v stvareh, ki jih počnete poleg službe – bodite boljši partner, oče, sosed, prijatelj, kmet, državljan itd., ne pa da na vsak način želite postati najboljši računovodja v državi.

Ne upokojite se!

Upokojitev  je imela smisel v času, ko je bila življenjska doba ca. 65 let, ko je bilo delo fizično naporno in je delovna storilnost s staranjem hitro upadala.  Ko so v ZDA starost 65 let določili za upokojitveno dobo, je bila povprečna življenjska doba 63 let. Danes lahko pričakujete, da boste živeli 80-90 let, ob tem pa vaša aktivnost in produktivnost s staranjem ne bosta bistveno upadali.  Če  se  upokojite  pri 65 letih, ste se odločili za dve desetletji  življenja plesti jopice in saditi rože. Če boste pristali na to počasno umiranje pri živem telesu, se boste odpovedali čudovitim možnostim za  svojo osebno, poklicno in finančno rast. Na svoje življenje raje glejte kot  na  dolgo,  nikoli končano pot, kot pa da se enačite z živalico, katere edini življenjski cilj je, da se mukoma priplazi do gnezda na robu puščave, kamor  bo  izlegla  svoje  edino jajce – in umrla.

Umrite v bankrotu!

Dedovanje  ima  smisel le takrat, kadar gre za oprijemljivo vrednost, n.pr. družinsko  kmetijo  ali  družinsko  podjetje.  Kadar  pa  gre  za dedovanje denarja,  zlata,  nakita  ali  vrednostnih  papirjev, ki s seboj ne prinaša nobenih obveznosti, nima nobenega smisla. Kopičenje bogastva vas pripelje v položaj,  ko  postane  kakovost  smrti  pomembnejša  od  kakovosti lastnega življenja.  Namesto  da  bi  vzeli  kaj  zase,  kopičite bogastvo, da bi ga zapravljali vaši otroci.

Dedovanje je tudi družbeno škodljivo. Bogastvo v nepremičninah je običajno zamrznjen kapital, ki zelo malo prispeva k učinkovitosti gospodarstva.

Potencialne dediščine načenjajo družino. Prepletanje finančnih interesov in čustev lahko zelo ogrozi odnose v družini. Nenadoma se vam lahko zgodi, da bo vaš sin vaš nakup jadrnice razumel kot jemanje denarja iz njegovega žepa, ne pa kot uresničitev vaših dolgoletnih sanj. In vi sami boste nedeljski obisk hčerke mogoče razumeli kot njeno skrb, kaj se dogaja z njenim deležem.

Dedovanje škodi dediču samemu, saj pričakovanje večje zapuščine načenja posameznikovo motivacijo za delo.

Namesto da si s kopičenjem bogastva ustvarjate jalove iluzije o nesmrtnosti, se raje domislite, kako ga pametno porabiti. Otrokom lahko pomagate, ko so mladi in pomoči najbolj potrebni. Namesto da dedujejo po vaši smrti, jih med počitnicami pošljite po svetu, dajte jih šolat na najboljše univerze, sodelujte z zagonskim kapitalom pri ustanavljanju otrokovega podjetja itd.

Seveda pa bo tudi vaše življenje veliko bogatejše, če se odpoveste kopičenju kapitala. Privoščite si daljša potovanja, prenovite svojo kuhinjo ali pa, preprosto, pojdite pogosteje s svojo ženo na večerjo ali gledališče. Zadnji ček, ki ga napišete, naj bo plačilo za pogrebno podjetje – po možnosti naj bo ček brez kritja!
Samo smrt v bankrotu je dokaz, da ste živeli bogato življenje!!

Nekaj čudovitih spoznanj, ki nas jih uči Albert Einstien

3.05.2010

Einstein

Albert Einstein je med ljudmi dolgo veljal za genija. Bil je teoretični fizik, filozof, pisatelj, in morda eden najbolj vplivnih znanstvenikov, ki so kdajkoli živeli.

Einstein je leta 1921 prejel Nobelovo nagrado za fiziko »za njegov prispevek k teoretični fiziki, in še posebej za odkritje zakona o fotoelektričnem učinku.” 

Objavil je več kot 300 znanstvenih in več kot 150 neznanstvenih del. Einstein se šteje za očeta sodobne fizike in je verjetno najbolj uspešen znanstvenik vseh časov.

Sledite vaši radovednosti

“Jaz nimam nobenih posebnih talentov. Sem samo strastno radoveden.”

Kaj pritegne vašo radovednost? Zelo sem radoveden, kaj je vzrok, da nekdo uspe, medtem ko nekdo drug ne, zato sem več let študiral uspeh. Kaj vas najbolj pritegne? Skrivnost vašega uspeha je v zasledovanju vaše radovednosti.

Vztrajnost je neprecenljiva

“Poanta ni v tem, da sem tako pameten, ampak v tem, da probleme rešujem dlje.”

Želva je samo z vztrajnostjo prišla do barke. Ali ste pripravljeni vztrajati, dokler ne pridete do želenega cilja? Pravijo, da je vsa vrednost poštne znamke v njeni sposobnosti, da je prilepljena na paket, dokler ta ne prispe na cilj. Bodite kot poštna znamka in končajte tekmo, ki ste jo začeli!

Osredotočite se na sedaj

“Vsakdo ki lahko varno vozi medtem, ko poljublja lepo dekle, poljubu preprosto ne daje tiste pozornosti, ki si jo zasluži.”

Moj oče je vedno pravil, da ne moreš jahati dveh konj hkrati. Rad povem misel, da v življenju lahko delamo karkoli, vendar ne vsega. Naučite se biti tam, kjer ste – dajte vse v to, kar delate zdaj.
Usmerjena, osredotočena energija je moč, ki ustvarja razliko med uspehom in neuspehom.

Moč domišljije je silna

“Domišljija je vse. To je predogled velikih stvari, ki jih prinaša življenje. Domišljija je pomembnejša od znanja.”

Ali uporabljate svojo domišljijo prav vsak dan? Einstein je rekel, da je domišljija pomembnejša od znanja! Vaša domišljija je predigra vaše prihodnosti. Einstein je še povedal, “pravi znak inteligence ni znanje ampak domišljija.”
Ali vadite vaše “domišljijske mišice” vsak dan?  Ne dovolite, da nekaj tako močnega in pomembnega, kot je vaša domišljija, umira v brezdelju.

Delajte napake

“Kdor nikoli ni naredil nobene napake, ni nikoli poskusil nič novega.”

Naj vas nikoli ne bo strah, da boste naredili napako. Napaka ni neuspeh. Napake vas naredijo boljše, pametnejše in hitrejše, če jih pravilno uporabite. Odkrijte, kolikšna moč vam je lahko dana, če si dovolite delati napake. Rekel sem že in bom ponovil: Če bi radi uspeli, potrojite količino napak, ki jih naredite.

Živite sedaj

“Nikoli ne razmišljam o prihodnosti – še tako pride prehitro.”

Najboljši način, kako se dobro odzvati na prihodnje izzive, je ta da si kolikor je mogoče, prisoten v sedanjosti.
V tem trenutku ne morete spremeniti včerajšnjega ali jutrišnjega dne, torej je najbolj pomembno, da usmerite vse svoje napore v danes. To je edini čas, ki je zares pomemben – edini čas, ki ga zares imamo.

Ustvarjajte vrednost

“Ne trudite se, da bi bili ‘uspeh’, raje se trudite, da bi bili ‘vrednost’.”

Uspeh vam ne bo dal prave vrednosti – če hranite v sebi vrednost, bo prišel tudi uspeh.
Ne zapravljajte časa, da bi bili uspešni, preživite svoj čas da večate svojo vrednosti. Če ste dragoceni, potem boste pritegnili uspeh.

Odkrijte svoje talente in darove. Dajte jih drugim na razpolago na tak način, da jim bodo kar najbolj koristili.

Trdo delajte, da bi povečevali svojo vrednost in bili dragoceni. In uspeh vas bo začel loviti.

Ne pričakujte drugačnih rezultatov

“Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov.” 

Ne morete vztrajno vsak dan početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne sadove ravnanja. Z drugimi besedami, ne morete spremeniti svojega izgleda, če ponavljate stare telovadne vaje. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti svoje ravnanje in razmišljanje. Potem bo življenje drugačno.

Znanje prihaja iz izkušenj

“Informacija ni znanje. Edini vir znanja so izkušnje.”

Znanje prihaja iz izkušenj.
Lahko razpravljamo o neki nalogi, vendar nam bo razprava dala samo filozofsko razumevanje le-te. Nalogo je treba izkusiti, opraviti, da potem ‘vemo’ nekaj o nalogi.
Kakšna je prava lekcija? Nabiranje 
izkušenj! Ne tratite časa, da bi se skrivali za domnevami. Pojdite na plano, opravite delo in pridobili boste neprecenljivo znanje.

Naučite se pravila in nato igrajte bolje

“Najprej se je treba naučiti pravil igre. In potem moraš igrati bolje kot vsi drugi. ”

Če povemo enostavno, narediti je potrebno dvoje:
Najprej se je treba naučiti pravil igre, ki jo igramo. Ne zveni vznemiriljivo, vendar je ključnega pomena.

Nato pa se je treba zavzeti, da svoje igranje izpopolnimo bolj kot kdorkoli drug.
Če lahko naredite ti dve stvari, je uspeh na vaši dlani.

Vir: DumbLittleMan.com

Je feminizem grožnja moškim?

22.04.2010

Feministično gibanje zato lahko veliko prispeva k današnjemu svetu in kulturi. Opozarja na temno in destruktivno plat patriarhalnosti (‘vladavine očetov’). Integriran (povezan, celosten) in zrel moški nima nobenega razloga, da bi se bal zdravega feminizma. Nasprotno, od njega lahko marsikaj pridobi, zlasti če feminizem ni samemu sebi namen (vladavino moških nadomestiti z vladavino žensk), ampak temelji na veri in modrosti, ki izhajata iz energij globoke ženskosti.

Uravnotežena moškost se izraža v dejanjih, ki jih opravljamo v korist drugih. Iz harmonične povezanosti moških in ženskih energij izhaja delovanje, ki prinaša dobre sadove skupnosti. Tako nastane ravnotežje med delovanjem in sočutjem, želja po delovanju pa je usklajena z občutljivostjo za potrebe drugih.

Neobrzdana moška energija, ki ne pozna takšnega ravnovesja, uničuje svoj lastni svet. Poveličuje individualnost na račun skupnosti. Spodbuja zasebni interes na račun javnega dobrega. Ker nima občutka za medsebojne odnose, navsezadnje spodkopava celo družino, ki jo želi ohraniti in zavarovati. Družina namreč ni izolirana enota, ampak mreža medsebojnih odnosov, ki so vključeni v širše tkivo družbenih odnosov.

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti

Življenje moškega v Indiji

21.04.2010

PAD1556

Indijci delijo življenje moškega na štiri stopnje. Prva stopnja je stopnja učenca. Fanta na začetku adolescence pošljejo h guruju in ta ga poučuje o tem, kaj indijska kultura in hindujska religija pravita o življenju in njegovih skrivnostih. Medtem ko se fant z meditacijo in jogo uri v samoobvladovanju in disciplini, ga guru poučuje o indijskih ljudskih običajih in hindujskih svetih spisih.

Druga stopnja v življenju moškega je stopnja hišnega gospodarja. Ko je mladenič goden za ženitev, se njegovi starši dogovorijo za poroko, on pa se nato posveti svojemu poklicu in družini. Postane lahko kmet, obrtnik, trgovec, celo intelektualec, uradnik ali vojaški častnik. Dandanes lahko postane tudi strokovnjak po zahodnjaškem vzoru, na primer zdravnik, pravnik, učitelj, računovodja in podobno. Od njega ne pričakujejo samo, da bo skrbel za neposredne potrebe svoje družine, ampak da bo imel vlogo tudi v širšem sorodstvu in bo prispeval k blaginji skupnosti, v kateri živi — v tolikšni meri, kolikor mu omogočajo sposobnosti in čas. Tradicionalna indijska kultura posamezniku nalaga tako družinsko kot tudi družbeno odgovornost.

Tretja stopnja je stopnja iskalca. V zahodni družbi velikokrat mislimo, da sta družina in poklic glavni področji življenja, Indijci pa na to gledajo kot zgolj na prehodno obdobje, ki vodi k stopnji, ki bi jo mi zahodnjaki lahko zmotno razumeli kot zgodnjo upokojitev. Ta stopnja se namreč lahko začne takoj, ko moški za svojo družino toliko poskrbi, da lahko preživi brez njega. Navadno se to zgodi, ko sinovi že opravljajo svoje poklice, prejemajo dohodke in so že hišni gospodarji. Tako mu omogočijo, da se pomakne na naslednjo stopnjo. Zelo pogosto se to zgodi takrat, ko se mu rodi prvi vnuk.

Iskalcem včasih pravijo tudi prebivalci gozdov. Toda vsi iskalci ne gredo prebivat v gozd, pogosto pa nekaj časa preživijo v samoti. Lahko jih razumemo kot nekakšno hindujsko obliko menihov, čeprav se ne pridružijo nobeni verski meniški skupnosti in ne odidejo v samostan. Ostanejo lahko tudi v družinski hiši, vendar živijo ločeno od drugih in nič več ne sprejemajo družinskih odločitev. Po
vsem času, ko so se dejavno udeleževali življenja, so zdaj končno prišli do točke, ko lahko začnejo življenje razumevati in nanj gledati celovito. Prebirajo hindujske svete spise, meditirajo, se pogovarjajo z guruji in skušajo dojeti smisel življenja.

Kako zelo se to razlikuje od zahodnjaškega pogleda na delo in upokojitev! Naše gledanje je v primerjavi z vzhodnjaškim zelo narcistično in kratkovidno. Ko začnemo služiti denar, gledamo le na svojo korist ali kvečjemu še na korist najožje družine. Če naši bratje in sestre ne zaslužijo toliko kot mi — toliko slabše zanje. Od njih ne pričakujemo ničesar, tako da tudi oni ne morejo od nas pričakovati ničesar, morda zgolj voščilnico za rojstni dan ali darilo za božič. Pogosto odidemo živet stran od svojih starih staršev in staršev in jih potem srečujemo le še ob praznikih. Naša širša družbena zavest se morda izraža s tem, da občasno pošljemo nekaj denarja kakšni dobrodelni organizaciji, toda to je le zelo majhen delček vsote, ki jo porabimo zase. Po navadi ne delamo uslug nikomur, ki jih ne more plačati, razen morda v svojem podjetju ali kateri od dejavnosti, v katere so vključeni naši otroci, tako da gre tudi v tem primeru samo za razširjeno obliko našega lastnega interesa.

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti

Jaz in moj Oče sva eno

19.04.2010

FatherAndSon

Ko v Janezovem evangeliju preberemo Jezusove besede “Jaz in Oče sva eno”, jih takoj razumemo v smislu verskega nauka, češ da je Jezus enak Bogu, pri tem pa pozabljamo, da je bil nauk o Sveti trojici izoblikovan šele več kot dvesto let po tistem, ko je bil evangelij zapisan. Ne zanikam, da je v Sveti trojici Sin istega bistva z Očetom (kot pravi nauk), opozarjam le, da Jezus, o katerem govori evangelij, ni samo druga oseba Svete Trojice, ampak je tudi moški. Je moški, ki govori o odnosu moškega do Boga. In tega Boga v drugih evangelijih imenuje Abba, Očka.

Kakšen je torej odnos, o katerem govori Jezus, ko pravi: “Jaz in Oče sva eno”? Menim, da ga lahko še najbolje razumemo kot tisti človeški odnos, pomanjkanje katerega tako boleče občuti večina današnjih moških: to je odnos poistovetenja z očetom. Evangeliji nedvoumno govorijo o tem, da se je Jezus enačil s svojim Očetom; da je svoje poslanstvo prejel od Očeta; da je njegova moč Očetova moč; da je njegov duh Očetov duh. V sodobnejšem jeziku lahko rečemo, da se je Jezus zavedal, da opravlja delo svojega Očeta in da od njega prejema energijo, ki jo za to potrebuje.

Ker z očetom nimamo takšnega zaupnega in pristnega odnosa, kot ga je imel Jezus, izjemno težko postanemo moški, kakršen je bil Jezus, to je ‘jezusovski’ moški. Duhovni razvoj nas kot moških je okrnjen zaradi pomanjkljivega človeškega razvoja naše moškosti. Ker nismo imeli intenzivne in bogate izkušnje odraščanja ob človeških očetih, si ne moremo zamisliti, kaj pomeni odraščati ob Jezusovem Očku. Božje očetovstvo razumemo v skoraj biološkem pomenu — v istem pomenu kot lahko rečemo, da je naš oče nekdo, ki ga komaj poznamo. Imam očetove gene in on je nekako poskrbel, da živim; to pa je tudi vse.

Zato je naša duhovna rast težavno potovanje: rasti skušamo k Bogu Očetu, ne da bi prej odraščali s svojim človeškim očetom. Brez izkušnje našega poprejšnjega odraščanja v družbi naših človeških očetov je naša duhovna rast k Bogu pogosto le potovanje na slepo ali potovanje čiste vere. Osebe, ki si ne prizadevajo za zrel (vzajemen, sodelujoč, odpuščajoč) odnos s svojimi starši, po mojih izkušnjah ohranijo infantilen, boječ in nezaupljiv odnos do Boga. Na žalost je takšen odnos v današnji Cerkvi zelo razširjen in ga cerkvena struktura celo spodbuja.

Katoliška teologija je vedno trdila, da lahko Božja milost gradi le na temelju narave. Sam pa ugotavljam, da je na začetnih stopnjah duhovne rasti približno osemdeset odstotkov človekove dejanske predstave o Bogu kombinacija njegove matere in njegovega očeta — v dobrem in slabem.
Če je naš človeški odnos (do matere in očeta) ozdravljen in dozori, postanemo sposobni za resnično združenje z Bogom, ki je tako mati kot oče. Veliko vere, čakanja in tavanja v temi je potrebno, da lahko končno izrečemo tako celovito ime za Boga. Toda kaj drugega pa naj bi vera bila?

Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti