Najtemnejši demon, s katerim se mora soočiti vsak odrasel človek, je demon lastne minljivosti, smrtnosti – demon lastnega konca.
Če se izogibamo temu demonu in ga izrivamo v senco svojega bivanja, potem ne živimo, ampak pod nizkimi, temnimi oblaki s strahom čakamo na srečanje s koncem, ki bo neizogibno prišlo. Ta strah – temna senca se zaje v vsak trenutek bivanja. Bivanje postane čakanje na srečanje z demonom.
Vendar soočenje prinaša osvoboditev. Vse, česar se ne zavedamo ali odrivamo v senco ali pometamo pod preprogo, nas drži v krempljih. Če se zavedamo, soočimo, če stvarem pogledamo v obraz in jih poimenujemo s pravim imenom, potem do njih zavzamemo neko držo. Potem je to nekaj povsem drugega. Demon mojega konca ni več demon, temveč postane to kar dejansko je, preprosto dejstvo biološkega bivanja. Nekoč bom končal to pot na kateri sem zdaj. Dotlej pa bo ta pot veliko lepša, ker se zavedam, da ne bo večna.
Če nekomu lahko rečem: “Ti si moj konec”, mu lahko rečem tudi: “Ne bojim se te!”. Če ga odrivam v senco, mu ne morem nič povedati. On pa me drži v pesti in mečka.
Tako pa ga izzovem, naj pride na plan in se pokaže. Naj se postavi predme in se predstavi. In povedal mu bom, da je to življenje lepo, da verjamem v Dobro in da verjamem, da Dobro biva zunaj njegove oblasti. Da bom zasidran v Dobrem preživel svoj biološki konec in da me sploh ni strah. Povedal mu bom, da bom v dobrih stvareh, ki sem jih naredil živel do konca časov.
Če delaš dobro in si del Dobrega je življenje neizmerno lepo in večno.
