Moška duhovnost naj bi poudarjala dejavnost pred teorijo, služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred družbenimi prijetnostmi, izvajanje pravičnosti pred dejstvom, da se moramo pred drugimi pokazati dobre. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena (kar je lažna ženskost). Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe.
Morda danes res velik del moderne sofisticirane cerkve tone v to lažno poženščenost. Zaradi tega so mnogi, ki želijo nekaj narediti, premakniti, pretresti in spremeniti nad cerkvijo in njenimi skupinami že zdavnaj obupali.
Neka zelo učinkovita ženska mi je rekla: „Čez nekaj časa se naveličaš vsega znotraj-hišnega žargona, ki ne vodi nikamor“. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Lahko se odločijo, da ne bodo ničesar storili. Njihov liberalizem postane cepljenje proti celovitemu in radikalnemu evangeliju.
Moška duhovnost naj bi može spodbujala za radikalno evangeljsko pot iz njihove edinstvene začetne točke, v svojem edinstvenem slogu in svojimi edinstvenimi cilji. Brez dvomov in opravičevanja ali posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva brezmejni pogum in dejstvo, da imam samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih igrajo običajni moški. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.
Vir. Richard Rohr, O.F.M. Objavljeno na M.A.L.Es spletni strani. Prevod p. Viljem Lovše.
